Slovenija išče selektorja, pa se sploh kaj vpraša stroko?

Foto: Aleš Fevžer

V času, ko Slovenija še vedno nima novega selektorja članske reprezentance, smo se pogovarjali s predsednikom Zveze nogometnih trenerjev Slovenije Bojanom Prašnikarjem. Izkušeni nogometni strokovnjak je delil svoj pogled na trenutno stanje v slovenskem nogometu, odgovoril pa je tudi na vprašanje, koliko se vodstvo Nogometne zveze Slovenije pri iskanju novega selektorja obrača tudi na tiste, ki imajo največ znanja. Torej na stroko.

Slovenski nogomet je znova na prelomnici. Pravzaprav na nekaj le teh, saj se izzivi, ko je govora o našem nogometu kot celoti, kopičijo iz tedna v teden.

Tudi zato je časovnica primerna za pogovor s trenersko stroko v Sloveniji, ki je sicer institucionalno pogosto, sploh v primerjavi s sodniki, potisnjena preveč na obrobje vlečenja potez, ki bi slovenski nogomet popeljale v lepšo prihodnost. Najboljši slovenski trenerji se sicer ta konec tedna sestajajo na tradicionalnem seminarju v Portorožu, mi pa smo se o akutalnih tematikah v slovenskem nogometu pogovarjali s predsednikom Zveze nogometnih trenerjev Slovenije Bojanom Prašnikarjem.

Intervju: Bojan Prašnikar

V luči seminarja trenerjev, ki ga vsako leto organizirate v Portorožu, morda za začetek – kakšni so letošnji poudarki, o čem bo tekla debata med najboljšimi trenerji v Sloveniji?

Seminarji so vedno zelo dobro načrtovani. Ta januarski je največji, ko se zbere vsa slovenska trenerska smetana in tu želimo prikazati kar največ, kar je možno, ko govorimo o trendih v svetovnem nogometu.

V zadnjih letih smo imeli kot gostujoče predavatelje tako Nemce, Hrvate, Angleže, zdaj pa so nosilci seminarja Portugalci, glavna tema pa je tehnika nogometa. Ugotavljamo, da moramo na tem področju še bolj izobraziti trenerje, ki bodo sledili sodobnim trendom. Ključno pa je, da trenerji to prenesejo na tiste, na katere je to treba prenesti – torej na mlade, na katerih svet stoji.

Kako sicer gledate na stanje trenerske stroke v Sloveniji. Kar nekaj naših strokovnjakov se je zadnja leta uveljavilo v tujini, hkrati imamo nekaj mladih, perspektivnih trenerjev v domači ligi. Kje smo, kot trenerska stroka, v širšem, reciva evropskem merilu?

Glede strokovnih zadev smo v Sloveniji precej na visokem nivoju. Ravno zato želimo trenerjem predstaviti poglede s celotnega sveta. Znanje je ključno, mi pa nismo velika nogometna nacija, moramo pa iz tega, kar imamo, ustvariti čim več, kar je mogoče. To pa pomeni, da moramo biti strokovno zelo podkovani. Slovenski nogomet je imel zadnja leta precej uspehov, ki so jih v glavni dosegali slovenski trenerji. Ravno zato je glavni poudarek na izobraževanju.

V zadnjih letih ste nekoliko nadgradili, posodobili sistem izobraževanja mladih trenerjev. Kakšna je prihodnost slovenske trenerske stroke, kakšne generacije prihajajo?

Kot sem prej dejal, na mladih svet stoji. Pri nas smo imeli v določenem obdobju strokovno zelo močno generacijo, nato pa je nastal vakum, ki ga zdaj zapolnjujemo. Dejstvo je, da imamo v tujini kar nekaj trenerjev, ki delajo zelo kvalitetno, zadaj pa prihajajo novi trenerji, ki se lepo razvijajo in ti so tisti, ki jim želimo kar najbolj pomagati, da sledijo svetovnim trenerskim trendom.

V zadnjem času trenerji veliko govorijo o tem, da izginja ta generacija t. i. ‘uličarjev’ oziroma nogometašev s potezo več, ki so v prejšnjih desetletjih dominirali v svetovnem nogometu. Kako vi gledate na to?

Vedeti moramo, da se svet spreminja in tako se spreminja tudi nogomet. Kar je bilo včeraj, danes ni več dobro. Tega se moramo zavedati. Da je tega uličarskega nogometa vse manj, je dejstvo. To je trend, ki se mu moramo prilagoditi.

Ne pozabimo pa, da še nikoli nismo imeli toliko mladih, ki vstopajo v proces nogometnega treninga. In tem mladim moramo procese prilagoditi. V mojih časih smo pretekli tri kilometre na tekmo, danes gre vse skupaj do številke petnajst. Vse je hitreje in močneje in stroka se mora na to odzvati. Ključno pa je znanje. Če trenerji nečesa ne znajo, ne morejo učiti igralcev.

Ko sva že pri znanju … Kaj se lahko slovenska stroka nauči od uspešnih tujih trenerjev, ki so pri nas zadnja leta pustili velik pečar, torej predvsem od Alberta Riera in Victorja Sancheza?

Ne pozabimo, tudi ona dva sta se uveljavila v slovenskem prostoru, torej sta se marsikaj naučila pri nas in se še učita. To nista trenerja z najvišjim ugledom v evropskem nogometu, to sta trenerja, ki sta se oblikovala in nastala pri nas. Ne pozabimo, v preteklosti je bilo tudi veliko slovenskih trenerjev na takšnem ali še višjem nivoju, ki so ravno tako zaznamovali slovenski nogomet.

Če pogledamo najmočnejše tri slovenske klube – Maribor, Olimpijo in Celje, se redko zgodi, da je trener Slovenec. Kako gledate na to?

Tu vidimo velik problem. Trije glavni klubi v Sloveniji so v tuji lasti in se obnašajo po svojih pogledih. Gre za ljudi, ki precej bolje poznajo svoj nogometni svet kot naš, slovenski nogomet. Tudi oni se pri nas marsikaj učijo.

Kar je pozitivno, je to, da v nekaterih klubih danes bolj do izraza prihajajo slovenski igralci, začel se je trend, da več stavijo na slovenske igralce. Po drugi strani pa so nekateri preveč usmerjeni v globalni nogometni prostor in premalo na slovensko realnost. Tu se bojim, da bomo v prihodnje ugotovoili, da smo naredili kakšen korak preveč v določeno smer.

Smo v obdobju, ko iščemo novega slovenskega selektorja. Koliko se Nogometna zveza Slovenije v tem procesu obrne na trenersko organizacijo? Kako relevanten, kako pomemben sogovornik ste v iskanju naslednika Matjaža Keka?

Kontaktirani smo bili že v prvi fazi. Vodstvo Nogometne zveze Slovenije je zaznalo naše težnje in interese, zadeva gre v pravo smer. Smo pa v vsakem primeru pripravljeni sodelovati še bolj kot sedaj. S svojimi izkušnjami lahko povemo marsikaj pametnega oziroma usmerimo razmišljanje. Odločitev pa na koncu pade v glavnem na vrhu nogometne zvese.

Pa vaše osebno mnenje, kakšne karakteristike mora imeti selektor Slovenije?

Slovenija je specifična v določenih pogledih. Slovenski trenerji so veliko bolj vpeti v ta prostor in lažje zaznavajo določene stvari. Doslej smo imeli na teh funkcijah slovenske trenerje, ki so dosegali dobre rezultate in uspehe. Zagotovo so tudi v tujini trenerji, ki so zanimivi za nas, po drugi strani pa je težko razmišljati o tem, da bi k nam prišli trenerski prvokategorniki iz Evrope.

Razlogov je več, zagotovo pa imajo ti trenerji odprta vrata tudi v zelo, zelo razvitih državah. Baza nogometašev v Sloveniji je, kakršna je, ni največja, posledično pa so tu omejitve, kar se tiče nekih zares vrhunskih rezultatov. Da finančnih zadev niti ne omenjam.

Bi stavili bolj na izkušene stratege z dolgoletnim trenerskim staležem ali je že čas za kakšnega predstavnika mlajše generacije?

Funkcija selektorja zahteva veliko izkušenj in znanja. Ugotoviti pa moramo, kdo je sposoben prevzeti to odgovorno službo. Ko tehtamo, kdo je primeren za to funkcijo, mora vselej pretehtati znanje. In verjetno razmišlja tudi predsednik Nogometne zveze Slovenije.

Slovenski nogomet je v specifični situaciji. Na eni strani imamo takšna priznanja, kot je premierligaški dvoboj Benjamin Šeško – Jaka Bijol, na drugi strani pa se klubi v Prvi ligi Telemach soočajo z velikimi težavami in se tudi nekdanji centri moči, kakršne so bile Domžale, sesuvajo sami vase. Kakšen je vaš pogled na trenutno stanje slovenskega nogometa?

Na marsikaterem področju bi prišli do podobnih spoznanj, ne samo v nogometu. Je pa dejstvo, da je nogomet ena najzahtevnejših športnih panog, v kateri sodeluje največ ljudi po celem svetu. Konkurenca je izjemno huda. Tudi v drugih državah so takšni primeri propadlih klubov, kakršen je bil denimo Bordeaux v Franciji, pa tudi pri nas smo v preteklosti že imeli kakšen tak primer, tako da to ni nekaj novega.

Nogometna zveza ne more pomagati vsem, trg je tisti, na katerem moraš znati živeti. Gospodarstvo se spreminja, trgi se spreminjajo in vse to vpliva na nogomet. Prišli pa smo tudi do tega, da klubi potrebujejo tuje vlagatelje, ki pa so lahko zelo različni. Eni imajo pozitiven pogled, drugi pa so malo ‘čudni’. Ni vsaka takšna priložnost vedno zagotovilo, da bo bolje.